V Carigradu smo obiskali Alena Omića, 24-letnega slovenskega reprezentanta in člana turškega Anadolu Efesa. V 217 centimetrov visokem košarkarju se skriva še veliko več kot le košarkarsko znanje. Kljub napornemu ritmu tekem je za za Sportklub z veseljem spregovoril o svoji košarkarski zgodbi.

V 217 centimetrov visokem košarkarju Alenu Omiću, se torej skriva še veliko več kot le košarkarsko znanje. Kljub napornemu ritmu tekem je za Sportklub z veseljem spregovoril o svojih začetkih, slovenski košarki, tujini, sanjah, najljubših športnikih in ljudeh, ki so mu pomagali do statusa enega vidnejših centrov na stari celini. Z Omićem se je v Carigradu pogovarjal športni novinar in komentator Sportkluba Tilen Lamut.

Alen, svojo košarkarsko pot ste začeli šele pri 15 letih, ko si prišel v Črnomelj h Košarkarskem klubu Kolpa. Zakaj tako pozno? Kako bi opisal vaše začetke?

Zato, ker sem pred tem igral nogomet. Ker sem bil visok, sem bil vratar in moja prva ljubezen je bil nedvomno nogomet (smeh). Nato sem preko noči zamenjal šport, ker naj bi z višino več dosegel v košarki. V BiH sem košarko igral dva meseca, tako rekoč sem se šele naučil loviti žogo, ko sem odšel v Slovenijo – v Črnomelj, kjer sem resno vstopil v svet košarke.

Kako ste bili sprejeti v Sloveniji?

V Črnomlju so me sprejeli odlično, še posebej soigralci. Kljub temu je bilo na začetku ogromno trenutkov, ko sem hotel pustiti vse skupaj in se vrniti domov. Vsa družina je ostala v BiH, v Sloveniji nisem imel staršev, bil sem star 15 let in lahko rečem, da velikokrat ni bilo lahko. Ob meni je bil tudi Simo Atanacković, ki je sočasno prišel h Kolpi in mi je veliko pomagal.

V karieri ste torej šli skozi vse mogoče ovire, kljub temu pa v zgolj 9 letih prišel od »vajenca« do igralca, za katerega se borijo najboljša moštva v Evropi. Čemu pripisujete ta dosežek?

Borba, močan karakter in izkoriščanje vsake priložnosti, ki mi je bila ponujena. To velja od prihoda v Kolpo do podpisa za Efes. In to počnem še danes. Vsak dan se moram dokazovati, saj z večjim klubom pridejo tudi višja pričakovanja, nenazadnje pa se želim dokazovati tudi sam sebi, da zmorem še več in še boljše. Ko narediš vse, kar je v tvoji moči, si na koncu ne glede na rezultat nimaš kaj dosti za očitati.

Union Olimpija. K njej ste prišli iz Laškega in v Ljubljani preživeli tri sezone. Kako zdaj gledate na trenutno stanje kluba – tako rezultatsko kot tudi finančno? Čemu pripisujete eksplozijo v dresu Gran Canarie?

Tu želim najprej poudariti, da mi je Olimpija dala veliko, v Ljubljani sem dosegel ogromen napredek, bili so korektni od prvega do zadnjega dneva. Ne držim niti ene zamere do kluba, ampak imam veliko spoštovanja. Lahko bi rekel, da je Olimpija moj klub. Pride pač obdobje, ko so rezultati nekoliko slabši, delno je razlog tudi dolg iz preteklosti, ki trenutno onemogoča izgradnjo močnejše ekipe.

Nedvomno je mesto Olimpije v Evroligi in verjamem, da se bo Olimpija v nekaj letih vrnila med najboljše v Evropi. Ljubljana je izjemno mesto, košarkarji jo obožujejo, tako domačini kot tujci. Poleg tega ima Olimpija eno izmed treh najlepših dvoran v Evropi in izjemne navijače, ko so seveda prisotni tudi rezultati.

Se želite v prihodnosti vrniti?

Zakaj pa ne.

Predlani je sledil prestop v Španijo, v Gran Canario. Prvič ste se podali v tujino in v prvi sezoni postali najboljši strelec kluba v državnem prvenstvu in Eurocupu. Na koncu ste končali v polfinalu Eurocupa, kjer ste bili izbrani v prvo peterko tekmovanja. Poleg tega ste bili med petimi najboljšimi centri v španski ACB ligi, ki velja za najmočnejšo ligo v Evropi. Lahko rečemo, da ste presenetili strokovno javnost. Kako, zakaj?

Ko sem odšel v Španijo, je bil načrt, da treniram več in boljše kot ostali, pozabim vse, kar sem dosegel do tistega trenutka, in se osredotočim na napredek. Ko sem prišel, mi je bilo kmalu vse jasno. Topli in odprti ljudje, goreči navijači, podpora na vsakem koraku, na prvi tekmi neverjetna atmosfera, kako ljudje obožujejo klub, je neverjetno. Rekel sem si, da moram uživati v vsakem trenutku, ki ga bom doživel in se veseliti vsakega dne. Prej sem hvalil Ljubljano, a Las Palmas je še raven višje, zaljubil sem se v mesto, še danes sanjam o njem (smeh).

Kaj pa ekipa, soigralci, trener?

Vse je bilo fantastično. Kot rečeno, sem prvič šel v tujino, moja angleščina je bila zelo slaba, trener je govoril v španščini. Lahko si predstavljate (smeh). A košarka ima svoj jezik in na igrišču smo se izjemno hitro ujeli. S časom sem se naučil angleško in špansko, tako da je bilo vse skupaj še veliko lažje. Trener Aito mi je popolnoma zaupal, kar mi je pomenilo največ, saj sem bil lahko na igrišču sproščen. Temu primerni so bili tudi rezultati.

Pred letošnjo sezono je razumljivo kar nekaj evropskih klubov potrkalo navaša vrata. Na koncu ste izbrali Anadolu Efes, posledično tudi Evroligo, ki je nedvomno korak naprej in nov izziv. Kako je prišlo do prestopa v Anadolu Efes? Kakšno vlogo je imel pri tem Velimir Perasovič, ki vas je kot trener Laboral Kutxe lani spremljal v Španiji, pred sezono pa prevzel vodenje Efesa?

Po odlični sezoni in dobrih rezultatih ekipe in mene sva z agentom prejela klic Efesa. Sam sem želel še nekoliko počakati, saj se je ravno takrat začenjala reprezentančna akcija in želel sem se osredotočiti na slovensko reprezentanco. Na koncu nisem imel veliko časa, saj me je kmalu za tem poklical tudi Velimir Perasović, ki je prevzel vodenje Efesa. Čestital mi je za sezono in dejal, da me želi v Istanbulu pri Efesu. Ko prejmeš tak klic, ni veliko za razmišljati. Vzel sem si 24 ur in se na koncu odločil za nov izziv in prestop k Efesu, ki je eden večjih klubov v Evropi. Med reprezentančno akcijo sem podpisal pogodbo, nato pa se zares veselil igranja v Evroligi za Efes.

Prvič ste bili v Carigradu ravno v času državnega udara. Kako na igralce vpliva trenutna situacija v Turčiji?

Res je, bil sem tam ravno v času nemirov, a name to ni vplivalo. Tudi danes na televiziji zasledim poročanja o raznih temah, a o tem ne razmišljam, saj je moje delovno mesto drugje. Raje se odpravim v dvorano in delam to, kar imam najraje. Ne morem bežat od svoje usode.

Kako ste se privadil na Carigrad in življenje tam?

Uh, po skoraj pol leta lahko rečem, da se še privajam. Tu je življenje drugačno, že osnovna stvar, kot na primer promet, je čisto nekaj drugega kot drugje. Tu v prometu ni pravil, vsi vozijo zelo hitro, mesto je ogromno, povsod je gneča. Drugače, kot že rečeno, nimam večjih težav. Obiskali so me tudi prijatelji in družina, kar mi veliko pomeni.

Kakšno je vzdušje v ekipi glede na dobre rezultate v letošnji sezoni?

Vsi vemo, da je vzdušje dobro, ko so takšni tudi rezultati, to je šport. Ko slednjih ni, je vse nekoliko manj zabavno. Ekipa ni tako povezana kot je bila v Gran Canarii, a pomembno je, da se razumemo na parketu.

S kom se najbolje razumete? Kdo je največji šaljivec?

Deshaun Thomas in Thomas Huertel, z njima sem se najboljše ujel. Potem je tu še Cedi Osman, s katerim sva se dobro ujela tudi izven igrišča. Največ se šalijo domači igralci, najbolj zabavno jim je, da jih ne razumemo, ko govorijo po turško. A tudi ostali se bomo kmalu naučili (smeh).

V karieri ste se soočali z nemalo skeptiki in kritiki. Kako ste se spopadal z javnimi mnenjem?

Ne gledam na to, kaj drugi govorijo in jih ne poslušam preveč. Vsak lahko komentira in govori, a jaz vem, kaj je moj cilj in trudim se ga doseči. Vem, da imam podporo staršev in prijateljev, zato ne potrebujem vseh, da me podpirajo. Za dobrim konjem se dviga prah, pravijo nekateri. (smeh) Do prestopa v Efes sem odigral šest dobrih sezon; vedno se bodo našli kritiki, a razmišljam samo o košarki in napredku.

Zaupajte nam, kakšni so vaši cilji v karieri?

Glavni cilj je liga NBA, to lahko odkrito povem, to so sanje vsakega košarkarja. Grem korak za korakom, in doslej je šla moja kariera navzgor. Tako moram nadaljevati.

Če bi lahko izbirali ekipo iz lige NBA bi izbrali…

Cleveland Cavalierse.

Slovenska reprezentanca. Pred časom ste povedali, da boste vedno igrali za slovensko izbrano vrsto. Se je razmišljanje s prestopom v večji klub spremenilo?

Ne, stojim za svojimi besedami. V reprezentanci se odlično počutim. Tam imam veliko prijateljev, res se odlično razumemo. V čast mi je igrati za Slovenijo in uživam v košarki. Tudi navijači nas podpirajo, zato je vse še toliko lažje.

Kako se je vaše razmišljanje spremenilo z odhodom nekaterih pomembnih členov reprezentance – Lakovič, Nachbar in ostali, s katerimi ste tudi vi igrali?

Generacije se menjajo, to je naravni proces. Starejši se poslovijo, potrebujejo več počitka, čas za družino, to je treba razumeti. Mladi smo željni dokazovanja in dokler bo tako, se za slovensko košarko ne gre bati. Vsi igramo profesionalno košarko v Evropi in ZDA, zato menim, da lahko konkuriramo na velikih tekmovanjih.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske reprezentance?

Imamo veliko mladih in nekaj bolj izkušenih košarkarjev. Vsi s ponosom oblečemo dres s slovenskim grbom in zastopamo Slovenijo. Takšen odnos do državnega dresa je potrebno vzdrževati. Dokler je ekipa složna, lahko igramo z vsako od reprezentanc. Danes in v prihodnosti.

Kaj napovedujete za prihajajoče evropsko prvenstvo?

Iskreno rečeno, ne razmišljam o tem, ker sem osredotočen na svoj klub in to sezono. Ko pride čas za reprezentanco, bomo postavili cilje, v vsako tekmo vstopili kot, da igramo finale in živeli z rezultatom.

Kako bi se opisali kot igralca in kako kot osebo?

Morda odgovor najbolje ponudi citat: »Gospod v družbi, gentleman ob nežnejšem spolu in borec na parketu«. (smeh)

Kdo iz sveta košarke je pustil največji vpliv na vas?

Aleš Pipan.

Zakaj?

Ko sem prišel v Laško, me je po enem letu uvrstil v člansko ekipo, takrat sem imel 16 let. Veliko mi je pomagal tako v košarki kot tudi v življenju. Od njega sem se res veliko naučil. Tu bi poudaril še, da mi je kot trener lani veliko znanja dal Aito Garcia Reneses.

Kaj pa od igralcev?

Kot igralec mi je veliko pomagal Klemen Prepelič. Ko sva se spoznala v mladi slovenski reprezentanci, sva se takoj odlično ujela tako na igrišču kot izven njega. Na igrišču točno veva, kaj pričakovati eden od drugega – kako se postaviti v blok, kako podati, zaključiti, spremljati akcijo na igrišču. Skupaj rasteva in se tudi učiva eden od drugega.

Če bi lahko izbrali tri športnike, s katerimi bi šli na večerjo, koga bi izbrali?

Cristiano Ronaldo, Lionel Messi in Mario Balotelli. (smeh)

Vaš najboljši košarkarski prijatelj je…

Klemen Prepelič.

Zakaj nosite številko 23?

Iskreno sem številko vzljubil, ker jo je v Real Madridu nosil David Beckham. V Bosni sem, kot rečeno, najprej igral nogomet in moji prvi idoli so bili nogometaši. Ko sem začel s košarko, sem seveda številko povezal z Jordanom in Jamesom, tako da je bila odločitev za to številko lahka.

Če se vam lahko uresniči ena želja, kaj bi si zaželeli?

Igranje v ligi NBA.

Kaj bi svetovali mladim košarkarjem?

Da trdo delajo in nikoli ne odnehajo na poti do svojega cilja. Na parketu in v življenju se morajo boriti, ko gre dobro in ko gre slabo. Če vztrajajo, potem bo vse ok.

In še sporočilo za konec…

Vsem želim vesel zaključek letošnjega leta in veliko uspehov v 2017. Se vidimo na Eurobasketu!