27. krog v angleški Premier ligi bi lahko odstrnil nekaj vročih neznank, ki so jih naplavili kričeči izidi minulega tedna. Ni pa nujno, da jih bo res.

Usoda trenerja še vedno aktualnih prvakov je še vedno na nitki, toda pred ponedeljkovo nervozo na zahodu London trepeta v ritmu vedno eksplozivnega derbija med sosedoma s severnega obronka mesta. Vsi iz Manchestera in okolice so ta konec tedna lahko bolj mirni, čeprav ni izključeno, da Burnley za kisle pocuka tisti, ki mu še pred meseci ne bi namenjali niti malo možnosti.

Novembra lani je brez posebnih težav zmagal domačin, in to z zadetkoma Shkodrana Mustafija in Alexisa Sancheza. Kaj bo tokrat? Prezadnji februarski krog v angleški eliti uvede vedno spektakularen severno-londonski derbi, ki se tokrat sploh ne bo odigral na severu, pač pa na severo-zahodu britanske prestolnice – na Wembleyju, ki je v tej sezoni posojeni dom Tottenhamu.

V ekipo Tottenhama, ki ji ne manjka samozavesti, se za nameček po tromesečni poškodbi vrača tudi njihov ključni branilec Toby Alderweireld. Toda bolj kot to je za tokratne domačine pomembno, da so na dveh minulih derbijih izgrali odlično, tako da jih je bilo skorajda nemogoče premagati.

Napadalno prenovljeni Arsenal je sicer od sobote dalje spet na zmagovalnem tiru, toda ve se, da kot gost proti najboljšim – in celo proti manj dobrim – ni vedno za hvalo. Njegova obramba lahko klecne kadar koli. V Toda Tottenhamovi imav nogah več ofenzivnih varijacij. Seveda pa ni izključeno, da slednje ne drži. Če so Arsenalovci v zadnjem tednu z novima asoma Pierrom-Emerickom Aumabeyangom in Henrikhom zvadili nekaj dodatnih trikov, bo derbi še bolj fan(t)a(s)tičen.

To bo tudi moja edina tekma, ki jo bom obiskal v tem krogu – sprmljajte tvite v živo na twitter računu @ambrofuzbal.

Zelo delikatnen bo tudi mini-londonski derbi med West Hamom in Watfordom. Prvim ne gre, drugim je v ponedeljek steklo, da je bilo veselje nepopisno. Še več. Watford je po katastrofalno sušni jeseni zdaj spet močan, brez poškodovanih in med prestopnim rokom okrepljen na krilu. Na West Ham pa se je resnično težko zanesti. Tisto kar je West Ham pokazal pred desetimi dnevi, ravno proti Crystal Palceu, je bilo komaj zadostno.

Crystal Palace ima v soboto izmeno na Goodison Parku. Ravno proti Arsenalu je par Everton-Crystal Palace (posamično seveda) v zadnji tednih že po pol ure pokasiral 3 oziroma 4 zadetke. Everton je sicer sposoben nemudoma prestaviti v dirkalni modul, še zlasti, ko sta v postavo vključena Gilfy Sigurdsson in Wayne Rooney. Kadar igrata ta dva, Everton praviloma zmaguje. Zakaj se trener Sam Allardyce v minulem krogu za tekmo na Emiratih ni odločil vključiti ju v postavo, ni jasno prav nikomu. Tdui Palace je po novem zmožen ublažiti pristiske vseh vrst. Toda Crystal Palace jo bo brez doseženega zadetka v tem primeru odnesel kot najverjetnejši poraženec. Njihov najhitrejši mož Wilfried Zaha pa je se je pravkar poškodoval. Dirigenta tekme bosta sicer dva premierliagška veteranska trenerja, kar pa ne pomeni, da bo dinamika na igrišču polžja.

Hudo čvrsto in zagreto srečanje se obeta tudi na Liberty Stadiumu. Prerojeni Swansea City pričakuje Burnley, ki je vsem najboljšim petim na tabeli v tej sezoni že snedel vsaj točko. Domačini pa so zdaj že štiri ligaške tekme oddaljeni od svojega zadnjega poraza! Swansejeva popolna preobrazba pod taktirko njihovega zelo zabavnega in vselej dobrovoljnega novega trenerja Carlosa Carvalhala (pred dnevi je celo novinarjem postregel z domačo portugalsko sladico) se bo nadaljevala, tudi če bo končni izid neodločen.

6-točkovnika ali spopada za preživetje sta ta vikend še dva. Sobotni Stoke City–Brighton in nedeljski Huddersfield–Bournemouth. Če vsaj domači ekipi mislita resno, potem bo boj neizprosen. Še zlasti Huddersfield je v hudih škripcih, saj je serija zaporednih porazov nedopustna. Ob tem pa zelo zaskeli tudi pogled na koledar, ki izda, da imajo varovanci trenerja Davida Wagnerja proti koncu prvenstva za nasprotnika samo velike, praktično enega za drugim. Zatorej za njih še posebej velja – zdaj ali nikoli!

V soboto pozno popoldne vodilni Manchester City doma pričakuje Leicester City, za katerega Riyad Mahrez še vedno ne bo igral. Bo pa Alžirec najbrž kmalu sklenil štrajk, v katerega ga je pognala jeza po tem, ko ni smel prestopiti ravno k Manchester Cityju.

V novi zmagi Manchester Uniteda in Liverpoola ne gre dvomiti, pa čeprav ta dva nastopita kot nedeljska gosta pri tradicionalnem rivalu Newcastleu oziroma pri svojem najbolj zvestem dobavljalcu odličnih posameznikov Southamtptonu.

Zato pa ima marsikdo številne pomisleke ob napovedi nove zmage za šibeči se Chelsea, pa čeprav bo njegov ponedeljkov tekmec tisti z dna tabele West Brom. Chelseajevih zadnjih dveh hudih porazov ni prinesla štorklja, pač pa veliko nesoglasij v vodstvu kluba. Trener Antonio Conte izgleda kot da ima že vsega dovolj, nenazadnje pa zadnji dve tekmi začel z napadalcem, ki to dejansko ni. Da se ta piše Hazard je seveda zgolj naključje. Če se Chelsea odloči, da se Conteja napodi iz službe, bo Italijan že tretji v času vladavine Romana Abramoviča, ki bi moral kovčke pospraviti februarja. Leta 2009 je bil tega razočaranja deležen Filipe Scolari, tri leta pozneje pa Andre Villas-Boas. Potek dogodkov na pomlad 2012 pa je nato postal najbolj bleščeč del klubske zgodovine. A kaj bi tradicija. Če Conte izgubi službo pri Chelseaju, jo bo hitro našel spet drugje.

Ko vedno, bodite še posebej pozorni na nasprotnikove proti-napade!