Ko so pred nekaj tedni navijači Borussie Dortmund na tribuni Rumeni zid navijače RB Leipziga pričakali s sovražnimi napisi, po tekmi pa jih celo pretepli, je v Nemčiji završalo. Razlog? Sovraštvo do t.i. "umetnega kluba" je preseglo vse meje dobrega okusa.

V tokratni kolumni torej o plastičnih in neplastičnih klubih. Seveda definicije plastičnega kluba ni v nobenem slovarju, ker pa govorimo o nogometu, se moramo zazreti v zgodovino, kdaj se je ta beseda prvič začela uporabljati v navijaškem žargonu. Seveda mi na misel najprej pride Chelsea in leto 2003, ko je londonskega prvoligaša prevzel ruski tajkun Roman Abramovič. Tisto poletje 2003 so zaznamovali številni prestopi na Stamford Bridge, ki jih prej nismo bili vajeni. Hernan Crespo, Adrian Mutu, Juan Sebastian Veron in drugi zvezdniki so množično odhajali v Zahodni London, kjer je Roman Abramovič s sodelavci kreiral novega pretendenta za naslov državnega prvaka, pa tudi resnega tekmeca evropskim velikanom.

Dolgoletno ravnovesje v Angliji je bilo čez noč porušeno; ogrožen je bil duopol Manchester Uniteda in Arsenala, ki sta desetletje vladala angleški nogometni sceni. Pojavil se je tretji klub, ki je tako po finančni kot tudi kadrovski moči konkuriral ekipama Sira Alexa Fergusona in Arsena Wengerja. Že v prvi sezoni pod Abramovičem je ekipa Claudia Ranierija prišla do polfinala Lige prvakov, medtem ko jo je v Premiershipu ustavili Thierry Henry & Co., v tisti sezoni 2003/04 imenovani še The Invincibles oziroma Nepremagljivi.

Šele prihod Portugalca Joseja Mourinha poleti 2004 je pomenil Chelseajev pohod na angleški tron. V zaporednih sezonah 2004/05 in 2004/06 so The Pensioniers pokorili konkurenco in zares postali trn v peti navijačem konkurenčnih klubov. Predvsem razočaranim navijačem Liverpoola, ki danes povečinoma sploh ne vedo, kako je osvojiti naslov angleškega državnega prvaka. Preprosto zato, ker tega naslova še niso dočakali, saj so premladi. Se pa njegovi navijači tako zelo radi obračajo na bogato zgodovino Redsov, ki je, nesporno, zavidljiva in časti vredna.

Toda, zaradi tega niso navijači Liverpoola vredni nič več od navijačev Chelseaja. In niso nič manj plastični od navijačev Chelseaja, katere radi označujejo s temi besedami. Kaj je torej v navijaškem žargonu “plastičen klub” ali “plastičen navijač”? Na forumih na spletu lahko človek prebere marsikaj, ampak recimo, da sem izbral najpogostejši opis plastičnega kluba; to je klub, ki je čez noč dobil nesramno bogatega lastnika, zato si je lahko omislil igralce svetovnega formata in se priključil boju za lovorike, kjer ga prej ni bilo. Plastični navijač pa naj bi bil tisti navijač, ki za tak klub navija, odkar so vanj prišli zvezdniki.

Zdaj pa se lahko vprašam, zakaj so začeli navijači, ki sami sebe označujejo za “prave” in “naravne” navijače, navijati za svoj klub? Bodimo realni, v Sloveniji ima vsak svojega favorita v prvi slovenski ligi, pogosto zato, ker v ligi igra klub iz njihovega domačega mesta, toda skorajda vsak se ima še za velikega navijača katerega izmed velikih evropskih klubov. Prepričan sem, da vsi ti “pravi navijači” niso brskali po Wikipediji in preučili zgodovino klubov, da bi prišli do zaključka, kateri klub ima najbogatejšo zgodovino in največ trofej, oziroma kateri je najstarejši. Vsi ti navijači so za klub začeli navijati zato, ker so jim bili všeč njihovi igralci in način igranja. Vključno z mano, ki sem za Inter začel navijati v 90. letih, ko je iz Barcelone v Milano za svetovni rekord prišel takrat najboljši igralec na svetu, Brazilec Ronaldo.

Za Chelsea so torej povečinoma začele navijati mlajše generacije navijačev, ki so se z nogometno komajda dobro spoznale. Chelsea je začel navduševati v Evropi in si pridobil nove simpatije po svetu in Evropi. In prav je tako. Zaradi praktično enakega razloga so nekoč drugi ljudje začeli navijati za Real Madrid, Manchester United, Barcelono in Juventus. Nikjer ne piše, da morajo biti finančno najmočnejši venomer isti klubi, venomer na vrhu isti klubi, da nova konkurenca ni dovoljena. Z istega razloga se sovraži vzpon Manchester Cityja, ker ima nesramno bogatega lastnika, prej pa so Citizensi igrali v drugi ligi. Z istega razloga se sovraži vzpon PSGja, pa kitajskih klubov.

Nogomet je bil od nekdaj posel. Študija angleške nogometne zgodovine kaže, da so klubi iz velikih mest lažje ustvarili dobiček, saj so imeli večje stadione in več navijačev na tribunah. O nogometu kot veliki poslovni priložnosti se je v Angliji resno govorilo že od začetka 20. stoletja. William McGregor, ki velja za očeta in ustanovitelja angleškega ligaškega sistema “The Football League”, je v svoji knjigi “The Book of Football”, izdani leta 1905, zapisal naslednje: “Nogomet je velik biznis!” In ta biznis je rasel skozi 20. stoletje, z začetkom novega tisočletja pa dosegel neke nove razsežnosti. Vse več ljudi z vsega sveta se zanima za najpopularnejši šport na svetu in je vanj pripravljeno vlagati.

Angleži še zdaleč niso prvi, ki so dopustili tajkunske prevzeme klubov in megalomanske nogometne prestope v svojo ligo. AC Milan je za Real Madridom drugi najuspešnejši klub v Ligi prvakov, saj ima sedem naslov, toda pet od teh je osvojil po letu 1986, ko je vanj svoj denar vložil magnat Silvio Berlusconi. Čez noč je Milan stopil iz sence Juventusa in Interja, potem ko je več let po aferi Totonero stopical zadaj. Berlusconi si je omislil zvezdnike svetovnega formata, ob tem je najbogatejši Italijan nekajkrat podrl svetovni rekord in Milan je bil naenkrat resen pretendent za naslov državnega in evropskega prvaka.

Podobno je v Španiji: Real Madrid in Barcelona sta resda vodena drugače, a ju je, bolj kot kjerkoli drugje, podpirala vlada. Bodisi Francov režim, bodisi katalonska vlada.

Nemci so ves ta čas ostajali izorilani, saj imajo državni zakon o športu, ki nogometnim klubom narekuje, da morajo biti vodeni kot društva. Ravno zato je tam vzpon RB Leipziga, ki ga je Deitrich Mateschitz ustanovil šele leta 2009, dvignil veliko prahu. Mateschitz je spretno izigral nemške zakone, o čemer smo na naših straneh že pisali, toda še najbolj gre Nemcem v nos, ker je RB Leipzig na vrh prišel bo bližnjici, medtem ko številni drugi nemški velikani stagnirajo. Nemci so tako zapriseženi tradicijo, da imaje raje dolgočasno dominacijo Bayerna, kot da bi v RB Leipzigu Bavarci dobili resnega tekmeca.

Toda; kje piše, da se nogometni klubi ne smejo več ustanavljati? Da se vanje ne sme vlagati denar? Leipzig je edini klub iz nekdanje Vzhodne nemčije, navijači so lačni nogometa na najvišji ravni, tekme RB Leipziga so zato polne. Mateschitz je preprosto imel vizijo, kje bi se njegov projekt lahko prijel. Kot je nekoč sam dejal: “Čez 500 let ne bo velike razlike med Bayernom in Leizpigom. Morda le v tem, da je bil Bayern ustanovljen 100 let prej.”

RB Leipzig je klub z vizijo, ki ima eno najboljših nogometnih akademij v Nemčiji, nadarjeno mlado ekipo, ki igra homogeno, v kateri vlada pravi moštveni duh. Gledano s tega vidika, Leipzigova ekipa deluje precej bolj “naravno”, kot denimo Schalkejeva ali Hamburgerjeva, ali pa Stuttgartova, kjer se že vrsto let slabo kadruje in posluje.

Sprijaznimo se; novi klubi so in bodo nastajali. Vse več je ljudi, ki v nogometu vidijo poslovno priložnost, tako kot jo je William McGregor leta 1905, ali pa Dietrich Mateschitz leta 2009. Vse več bo klubov, ki bodo lahko finančno konkurirali tradicionalnim velikanom, ki pa so bili prav tako nekoč ustanovljeni in je nekdo vanje vložil denar. Bodimo realni, Manchester United in Barcelona nista bila naravno pridelana na polju. Zato ni naravnih in ni umetnih klubov. So samo bolj uspešni in manj uspešni klubi, starejši in novejši klubi, bolj ambiciozni in manj ambiciozni klubi. Bogati in revni, če že želite. Vsak pa ima pravico obogateti.