KOLUMNA: "To lahko prenese samo nadčlovek"

Tenis ostalo 11. Sep 201720:33 > 21:20
Twitter

Pri najboljši volji ne pomnim, kdaj sem nazadnje tako zelo površno spremljal katerega koli izmed turnirjev velike četverice. Kje so tisti časi, ko sem recimo na počitnicah teroriziral svoje bližnje, da gremo prej s plaže, samo zato, da bom lahko ujel polfinale Wimbledona.

Tistega med Juan Martinom Del Potrom in Novakom Đokovićem, ali pa sem si urnik dneva urejal z močno mislijo na to, kdaj bo na sporedu finale, v katerem sta kot po pravilu igrala dva člana elitne četverice.

Letos smo bili na OP ZDA pravi ljubitelji tenisa prikrajšani za spektakel, po odpovedi Andya Murraya je eden izmed novinarjev na twitterju “čivknil”, da ima spodnji del žreba takšno podobo, kot “da bi ga zbombardila Severna Koreja” in bolj se ne bi mogel strinjati. Glavni favorit za uvrstitev v finale je bil vsaj na papirju Marin Čilić, njegovi konkurenti pa Alexander Zverev, David Ferrer, John Isner, Sam Querrey…(Vau!)

Ni me sram priznati, da sem si polfinalni obračun med Kevinom Andersonom in Pablom Carreñom Busto ogledal le v ločenih petminutnih odsekih, pa še takrat sem imel občutek, da izgubljam čas. Z vsem dolžnim spoštovanjem do obeh fantov, a spektakularnih točk, ki bi dvignile gledalce, žal nista pokazala, kakovost tenisa pa…hm, recimo na ravni kakšnega slabšega turnirja serije 500 ATP. Dovolj zgovoren je že podatek o tem, da se Rafael Nadal do polfinala ni pomeril proti niti enemu igralcu iz elitne 50-terice.

Problem je v tem, da smo ljudje, vpeti v svetovno teniško dogajanje, postali skrajno razvajeni. Razvajeni smo epskih tekem, kjer o zmagi odloča vsak centimeter, na obeh straneh mreže sta mentalno brezhibno pripravljena tenisača, ki nasprotnika poznata do obisti, določene izmenjave pa se končajo tako, da nam “čeljust pade na tla”.

Če so šle komu v trenutkih, ko je Nadal izgubil niz proti Taru Danielu ali Leonardu Mayerju, pa potem še proti Del Potru, dlake po konci, ker je računal na “bombastično” presenečenje, ok….meni se to ni zdelo nekaj posebnega.

Kdor pozna “Rafo”, je točno vedel, da bo še naprej “grizel”, “trgal”, igral na 100, če bo treba 110% in potem, ko bo nasprotniku vzel servis, bomo videli tisti njegov znameniti gib, ki deluje tako, kot da bi vehementno zaganjal motorno kosilnico. Sledil bo glasen “vamos“, še preden pa bi se nasprotnik zdramil, bo pri mreži Špancu primoran čestitati za zmago.

Da ne bo pomote, Nadal si je slavje v Flushing Meadowsu popolnoma zaslužil! Trdim, da bi turnir osvojil tudi, če bi vsi odsotni člani elitne deseterice (zdravi) prišli tekmovat, a močno me moti dejstvo, da smo bili na tem turnirju resnično prikrajšani za spektakle. Še takrat, ko je bil v celotnem dvotedenskem prazniku tenisa “blockbuster” na vidiku, smo se zanj morali obrisati pod nosom: Del Potrova zmaga nad Rogerjem Federerjem v četrtfinalu je četrti letošnji “Fedal” odplaknila po reki Hudson.

Mednarodna teniška zveza (ITF) in zveza teniških profesionalcev (ATP) bi zagotovo lahko vsaj omilili, če ne celo povsem eliminirali takšne osipe na turnirjih velike četverice. Največji problem predstavlja naporen urnik tekmovanja, pri katerem so nastopi na mastersih za najboljše tenisače obvezni.

Izjema je turnir v Monte Carlu, sicer pa morajo biti igralci prisotni na vsaj osmih od devetih turnirjev tega ranga, razen če so stari vsaj 30 let, imajo v nogah vsaj 600 tekem in – kar gre pa tudi z roko v roki  s tretjim pogojem – da so vsaj 12 let med profesionalci. Federer ima vse tri alineje “odkljukane”, zato ima za vse masterse v sezoni “napisano opravičilo”.

Zgoraj navedena pravila za masterse bi sam zagotovo še zrahljal, recimo izbral 6 obveznih turnirjev, povsem pa ukinil pravilo, da morajo najboljši tenisači letno igrati na vsaj štirih ATP turnirjih serije 500. Zelo moteče je tudi dejstvo, da je zmaga na mastersu vredna točno polovico zmage na turnirju velike četverice, kar po mojem mnenju zaničuje edinstvenost grand slama (ali pa poveličuje masterse, kakor hočete!).

Tako, kot je v teniškem podcastu pred mesecem dni predlagal slovenski tenisač Blaž Kavčič, bi ATP sredstva od večjih turnirjev moral prerazporediti na challengerje, saj bi s tem širšemu krogu tenisačev omogočili, da se gredo profesionalizem.

 Da bi bil “volk sit in koza cela”, torej se ne bi žrtvovala le ATP, ampak bi svoj prispevek k izboljšanju sistema v moški teniški karavani dodala tudi ITF, bi bila potrebna reforma reprezentančnega tekmovanja, ki je že dolga leta kamen spotike za marsikaterega vrhunskega tenisača.

Davisov pokal bi se iz tridnevnega tekmovanja, ki poteka februarja, aprila, septembra in novembra, postopoma moral spremeniti v turnirsko obliko, kot jo je letos v Madridu direktorju ATP, Chrisu Kermodu, predstavil nogometaš Gerard Pique.

Pique se je zavzel za 10-dnevno tekmovanje 16 najboljših reprezentanc na eni lokaciji, ki bi veljalo kot uradno svetovno prvenstvo v tenisu. Ekipe bi se pomerile v dveh tekmah posameznikov in tekmi dvojic, med enim in drugim krogom pa bi imela nato zmagovalna reprezentanca dan počitka. Tako bi urnik vrhunskih profesionalcev skrajšali iz morebitnih štirih tednov v letu, na maksimalno dva, ob čemer je nujno potrebno poudariti to, da bi bil teniški SP najverjetneje na sporedu vsako drugo leto.

Ideja žal ni bila uslišana, prej nasprotno in čeravno je izvršni direktor ITF, David Haggerty zagotovil, da so se o zadevi posvetovali s številnimi tenisači/-cami, je bil 4. avgusta na zasedanju zveze potrjen nov (na turneji ATP z odporom sprejet) načrt o skupni organizaciji finala pokala federacij in davisovega pokala na nevtralnem terenu v Ženevi, s pogodbo do leta 2020.

Ameriški kirurg Dr. Richard Berger, ki je bil zadolžen za operacijo Juana Martina Del Potra, je povedlal naslednje: “Kopiči se preveč turnirjev, časa med njimi pa praktično ni. Tako imajo igralci in igralke ob intenzivnosti tekem čisto premalo časa za okrevanje. Samo nadčlovek lahko vse to prenese brez poškodbe.“

Kakorkoli obrnemo, ATP in ITF ne obstajata brez igralcev, zato se bosta v prihodnje zagotovo morala vsaj delno ravnati po njihovih željah. Te pa so jasne: omogočiti predvsem dovolj počitka za okrevanje, kar v zakup vzema spremenjen urnik, sicer bomo na slamih v bodoče videli še bolj okrnjene zasedbe.

S takšnim turnirjem, kot je bil letošnji US Open, si tenis vsekakor ne nabira trume novih simpatizerjev, medtem ko lahko prav nasprotno trdimo za uvod v sezono – OP Avstralije v Melbournu, ki je bil eden izmed najboljših turnirjev velike četverice kar jih pomnim v zadnji dekadi. Zakaj? Zato, ker so na njem sodelovali vsi najboljši tenisači, kar jih premore planet.