Roger je Bog ali kako sem izgubil stavo za večerjo

Tenis ostalo 25. Feb 201712:51 > 13:28
Getty Images

Švicarski maestro je minuli teden s turnirjem v Baslu podpisal pogodbo o nastopanju do (vključno) leta 2019, ko bo štel 38 pomladi. S tem je med drugim sporočil, naj ga mediji že nehajo pošiljati v predčasen pokoj.

Pogodba z baselskim turnirjem ATP serije 500 je podčrtala namero, da se kariera sicer približuje koncu, a ni ravno tako, da bo Roger “jutri” sklical novinarsko konferenco in rekel “Auf Wiedersehen!“. Triletno sodelovanje s tekmovanjem Swiss Indoors in predsednikom Rogerjem Brennwaldom, je logična odločitev po zmagi na nedavnem OP Avstralije, s katero je Švicar zaprl usta vsem kritikom. “Zakaj bi nehal, če pa zmagujem na turnirjih, ki veljajo največ?” si najbrž misli nekdanji pobiralec žogic na turnirju v St. Jakobshalle … in prav ima!

Norman Brookes Challenge Cup, ki ga dobijo zmagovalci Australian Opena med posamezniki, mu je tako pri srcu, da ga skoraj povsod jemlje s seboj, tudi v domače visokogorje in ga kliče kar po imenu: Moj “Norman”.

Minuli teden se je odpravil v Prago in s Tomašem Berdychom izmenjal nekaj udarcev na splavu, ki je plul po reki Vltavi. S tem je promoviral premierno izvedbo pokala Roda Laverja, septembrskega spektakla, na katerem se bo kar trlo teniških legend – ponudil bo tekmovanje med Evropo ter ostalim svetom.

V torek je bil Roger že na letalu za Dubaj, kjer je že sedemkrat osvojil turnir, tam odigral partijo tenisa na pesku z Andyem Murrayem in bo danes začel prvi turnir po melbournskem slavju…

…potem pa, če bo telo pripravljeno, ga čakata oba Mastersa v ZDA. Švicar pravi, da poškodba stegenske mišice – zaradi nje je potreboval zdravniško pomoč tako med tekmami, še bolj pa po njih – ostaja razlog za vsaj rahlo zaskrbljenost. “Še zmeraj ne treniram na polno, moram biti previden,” opozarja.

Kako zanimivo, da se je v razmaku enega tedna na dveh različnih koncih sveta spletla skoraj identična zgodba! Tom Brady, podajalec ekipe New England Patriots, ki so ga nekateri vztrajno pošiljali v “penzijo”, je s svojo ekipo (pri 39 letih) osvojil Superbowl za peti šampionski prstan, po tekmi pa naglas razmišljal, da niti ta, niti naslednja sezona nista njegovi zadnji.

Le teden pred tem je “Fedex” v Avstraliji svetu prav tako dokazal, da so bila ugibanja o njegovi upokojitvi naravnost smešna. “No, realno je nekje globoko v meni vzniknila oddaljena misel, da se poslovim zdaj, ko sem na vrhuncu. Ampak potem, ko sem po zadnji točki v Melbournu pogledal proti svojemu taboru in videl, kako se vsi objemajo in skačejo od sreče…neverjetno…toliko občutkov, takšna vzhičenost. To hočem ponoviti!” je Federer podoživljal trenutke, ki so mu prinesli verjetno najbolj dragocen pokal od vseh osemnajstih.

Za Rogerja je tenis kot droga in obratno – tenis potrebuje Rogerja, pa čeprav na berglah! Gre za človeka s takšno karizmo, slogovno izpopolnjenostjo in bontonom, da ga vabijo prav vsi.

Poleg tega se zna Švicar tudi zabavati in če bi v Melbournu minuli mesec recimo podeljevali nagrade za najboljše intervjuje z Jimom Courierjem  po koncu srečanj, bi Rogerjevi dovtipi zmagali brez konkurence.

Saj poznate tisti vic, ko Mujo meče kovance v avtomat s Coca-Colo, misleč, da je v igralnici. Za njim se sčasoma nabere vrsta in po petih minutah, ko se na dnu nabere že kar nekaj kokakol, se gospod opogumi in Mujota vpraša, če je zaključil, ta pa mu jezno odvrne: “Dok Mujo dobija, Mujo igra!” (Dokler Mujo dobiva, Mujo igra!)

Z omenjeno komično situacijo ne želim sugerirati na to, da je inteligenca lika iz vica na ravni švicarskega šampiona, bolj se navezuje na finalni stavek, torej, da bo Švicar zagotovo nadaljeval, dokler bo vsaj približno čutil, da sodi med najboljše svetovne tenisače.

Pred natanko tremi leti, ko je ATP turneji brez prave konkurence kraljeval Novak Đoković, sem s svojo boljšo polovico razpravljal o tem, ali bo Roger osvojil še kakšno “kanto” in debata se je vnela do te mere, da sva sklenila stavo: Če Federer pride do “osemnajstice”, jo peljem na večerjo, v nasprotnem primeru ona mene!

Sledila so skoraj tri leta zbadanja, predvsem z moje strani, Švicar je bil nekajkrat celo v takšnem položaju, da sem večerjo v glavi že “odkljukal”, Rogerja poimenoval “Dedi Fedi” in izbiral restavracijo, potem pa se mi je najboljši ambasador belega športa 29. januarja nasmehnil s TV ekrana, dvignil pokal, mi pomežiknil in zdelo se je, da mi je (kot nekoč Michael Jordan novincu Reggieju Millerju) želel sporočiti: “Nikoli več se ne norčuj iz teniškega božanstva.