Devetdeseta leta v svetovnem nogometu so nam prinesla generacijo edinstvenih vratarjev od katerih mnogi niso bili znani zgolj po odličnih obrambah ampak tudi po doseženih golih in nevsakdanjem karakterju.

CLAUDIO TAFFAREL

Braziliji je pogosto primanjkovalo odličnih vratarjev, a ne v času Taffarela, ki je užival sloves enega najboljših na svetu. Le trije igralci (Cafu, Roberto Carlos in Lucio) so zabeležili več nastopov v reprezentanci kot on.

Za brazilsko reprezentanco je na Copa America branil kar petkrat, dvakrat je branil mrežo na svetovnem prvenstvu. Leta 1994 je v ZDA tudi osvojil naslov svetovnega prvaka. Štiri leta kasneje so Brazilci prišli do finala tudi po njegovi zaslugi potem, ko je v polfinalu proti Nizozemcem izvrstno branil v seriji enajstmetrovk.

Na klubski ravni je najboljša leta preživel v Italiji in Turčiji.

DAVID SEAMAN

Angleški vratarji so v primerjavi s preostalim svetom pogosto (upravičeno?) podcenjeni. Razlog se skriva bodisi v peklenski konkurenci ali pa zaradi velikega števila tujcev v Premier ligi. Morda pa tudi zaradi dejstva, da Angleži na velikih tekmovanjih ne uspejo priti do velikega uspeha.

David Seaman je svoja najboljša leta kariere preživel pri Arsenalu, kjer mu je neizmerno zaupal Arsene Wenger. Ko pa gre za reprezentanco pa se ga verjetno najbolje spominjamo po zadetku, ki ga je leta 2002 prejel s strani Ronaldinha na svetovnem prvenstvu.

ANDREAS KOEPKE

V eri Boda Ilgnerja in Oliverja Kahna je Koepke za nemško reprezentanco zbral 59 nastopov.

Leta 1996 je odigral eno ključnih vlog v pohodu na evropski prestol, precej pa je zagrenil življenje Garethu Southgateu v epski seriji enajstmetrovk proti angleški reprezentanci. Istega leta je bil zasluženo proglašen za najboljšega vratarja na svetu.

GIANLUCA PAGLIUCA

Mož, ki je ubranil največ enajstmetrovk v zgodovini Serie A in peti po številu nastopov. Ko je leta 1994 iz Sampdorie prestopil v Inter je takrat postal najdražji vratar na svetu. Ta status pa je utemeljil med drugim tudi s tem ko je branil na treh svetovnih prvenstvih.

Dobil je vzdevek “Zid”, Sampdorii je z odličnimi obrambami pomagal priti do prvega državnega naslova v zgodovini kluba. Ko je pri 33 letih odšel v Bologno je še vedno ostal v standardni enajsterici ter za klub na koncu zbral prek 300 nastopov.

JOSE LUIS CHILAVERT

Čeprav morda Paragvajec nikoli ni bil eden najboljših na svetu pa je bil zagotovo poseben in edinstven.

Užival je pri preigravanju nasprotnih igralcev, zapomnili pa so si ga tudi nasprotni vratarji. Chilavert je prvi vratar, ki je na tekmi prišel do treh golov, svojo kariero pa je zaključil z doseženimi 67. Kot kapetan je Paragvaj odpeljal na dva svetovna prvenstva.

EDWIN VAN DER SAR

Nekateri bodo dejali, da je Van Der Sar vrhunec svoje kariere doživel pri Manchester Unitedu, a Nizozemec si je ime ustvaril že v devetdesetih letih v Ajaxu. Z ekipo iz Amsterdama je osvojil ligo prvakov, leta 1995 pa je bil proglašen za najboljšega vratarja v Evropi.

Njegova ahilova peta so bile morebiti enajstmetrovke. Nizozemci so zaradi tega izpadli na treh zaporednih turnirjih. Ampak ne smemo seveda vselej obtoževati vratarja.

OLIVER KAHN

Eden najbolj trofejnih igralcev v zgodovini nemškega nogometa, štirikrat pa je bil tudi imenovan za najboljšega vratarja na svetu. Je tudi (zaenkrat) edini vratar, ki je prejel nagrado za najboljšega nogometaša svetovnega prvenstva. To se je zgodilo leta 2002 na Japonskem in v Južni Koreji.

Od leta 1994 je bil na vratih Bayerna nezamenljiv pa čeprav je postal številka ena v reprezentanci šele po upokojitvi Kopkeja leta 1998.

PETER SCHMEICHEL

Danec ni bil le vratar ampak tudi pravi borec in navdih. Tako za svoj klub kot tudi reprezentanco.

Bil je tako velik, da je leta 1999 dobil britanski red. V mnogih anketah pa je bil celo izbran za najboljšega vratarja vseh časov.

Z Dansko je leta 1992 postal evropski prvak, z Manchester Unitedom pa je leta 1999 osvojil ligo prvakov. Njegovo ime je ena prvih asociacij v povezavi z nogometom v devetdesetih letih.

JORGE CAMPOS

Pred leti je bil Jorge Campos najbolj prepoznaven član mehiške reprezentance. Pav kot je bil njegov vzdevek je vratarski dres pogosto zamenjal za številko devet in se podal proti nasprotnikovim vratom. Na ta način je dosegel tudi nekaj odmevnih golov.

Za Mehiko je nastopil na dveh svetovnih prvenstvih leta 1994 in 1998. Skupaj pa je za izbrano vrsto zbral 130 nastopov kar ga trenutno uvršča na 6. mesto večne lestvice.

Večino klubske kariere je preživel v rodni Mehiki, med letoma 1996 in 1997 pa je igral v ZDA za Los Angeles Galaxy.