S. Škorc: Maribor je bil vedno tudi odbojkarsko mesto

Odbojka novice 6. Mar. 201910:48 > 10:53
Delite:
OK Maribor

Maribor je zajela odbojkarska evforija. Zanjo so poskrbeli domači fantje, ki v tej sezoni navdušujejo pod taktirko nekdanjega slovenskega reprezentanta in prav tako Mariborčana, Sebastijana Škorca.

Ekipa je prvi del sezone oddelala odlično in več kot izpolnila zastavljene cilje. Mariborčani so si z drugim mestom na lestvici zagotovili neposredno uvrstitev v polfinale državnega prvenstva, pred boji za medalje pa se podajajo še na kratke priprave v Srbijo. Še pred odhodom na jug sta si za spletno ekipo Sportkluba čas vzela trener Mariborčanov Sebastijan Škorc (SŠ) in odlični libero Alan Košenina (AK), ki je v zadnjih mesecih zaslovel tudi z obilico atraktivnih posredovanj.

Zaenkrat sanjska sezona z izjemno mlado in nadarjeno ekipo. Ste pred sezono upali pomisliti, da se bo vse skupaj razpletlo, kot se je zaenkrat?

SŠ:
Po bitki je vedno lahko biti general, zato se moramo vrniti v avgust in tudi v mesec maj, ko smo začeli s pisanjem te domače zgodbe. Vse skupaj se je sicer začelo že lani, a je bila tista zasedba nekoliko starejša, zanjo pa je igral tudi en tujec (Miomir Crnjanski). V letošnjo sezono smo vstopili samo z našimi fanti. Priključil se je mladi perspektivni Rok Možič in še nekateri drugi. Osnovni cilj je bil uvrstitev v končnico (med prvih šest ekip), z igralci pa smo se že avgusta pogovarjali, da si moramo sami zadati še nek višji cilj in ga pospraviti v predalček svojih realnih sanj. To je seveda uvrstitev med prve štiri ekipe, kar nam je na koncu uspelo. Za nami je fantastična sezona, fantje si to zaslužijo, vračajo se tudi gledalci in vse skupaj je neka lepa zgodba, ki še vedno traja. Uvrstili smo se v polfinale in čakamo na nasprotnika iz para Calcit – Kranj. Vsekakor ne bo lahko, ampak s trdim delom je vse mogoče.

AK:
Kot je rekel “Škoro”. Vsi smo vedeli, česa smo sposobni. Vprašanje je bil le to, kako se bo Rok odrezal v prvi ligi. Takoj se je izkazal in v glavnem odigral same odlične tekme, kar je za njegovo starost neverjetno. Če prištejemo še gledalce, ki se vračajo, in vzdušje, lahko rečem le to, da smo v Mariboru ustvarili neko trdnjavo, kjer nas bo težko premagati. Želja je bila uvrstitev med šest, v garderobi pa smo vedno govorili o medalji, za katero vsak dan trdo delamo.

Je v sezoni prišla kakšna tekma, ko ste začutili, da bo to res uspešno leto?

AK:
Že prva tekma proti Murski Soboti je bila odlična. Dobro smo se pripravili, igra je stekla, uživali smo in videli, da imamo res dobro ekipo, s katero lahko dosežemo veliko.

Z neposredno uvrstitvijo v polfinale državnega prvenstva boste imeli veliko časa za pripravo na vrhunec sezone. Kaj imate v načrtu?

SŠ:
Resda premor omogoča več priprave, ampak tako dolga pavza je milo rečeno smešna. A sistem je takšen, kot je. Calcit npr. ostaja v nekem pogonu. Igral bo na zaključnem turnirju MEVZE, nato pa še v četrtfinalu državnega prvenstva, nas pa čaka dolg mesec dni, ko se bomo “preživljali” s trening tekmami. To nikakor ni enako, kot igrati prave tekme. Tudi pridobivanje trening tekem je zelo zahtevno, saj vse ekipe v regiji igrajo svoja tekmovanja. Srečni smo, ker se nam je vse skupaj poklopilo s pripravami v Srbiji, ki pa nekako prihajajo malo prezgodaj. Pripravljalne tekme bomo odigrali že štiri tedne pred polfinalom. Ampak drugega nimamo, vsi obračuni pa bodo vsekakor odličen test. Vsekakor bomo imeli dovolj časa za pripravo, z resnimi pripravami na polfinale pa smo začeli že takoj po koncu rednega dela lige. Sezono bi radi zaključili v stilu. V garderobi smo si rekli, da nam manjka le še češnja na torti.

Je bilo do tega trenutka zaradi mladosti in zaradi odličnih rezultatov težko brzdati nastalo evforijo v slačilnici?

SŠ:
Fantje so od prvega dne z glavo pri stvari. Od začetka sem vedel, česa so sposobni. Tudi oni so dobro poznali moj način dela in hitro smo se ujeli. Bilo je veliko pogovorov, s katerimi smo ostali trdno na tleh. Če po dobrih rezultatih prehitro poletiš, se ti lahko vse zelo hitro vrne kot bumerang. V športu je pač vedno tako. Danes si na vrhu, jutri si na dnu, ali drugače povedano, tanka je linija med junakom in bedakom.

OK Maribor

Alan vi ste pred sezono spremenili igralni položaj in se vrnili na tistega, ki ste ga igrali v mlajših selekcijah in je tudi vaš sanjski. Kako ste vse skupaj sprejeli?

AK:
V bistvu sem že od nekdaj želel biti libero. Odraščal sem ob “Škorotu” in ga gledal na reprezentačnih tekmah. Vsi so mi vedno govorili, da sem čuden, ker sem verjetno edini na svetu, ki si je želel biti libero. Sprememba me zato sploh ni zmotila, saj sem na tem položaju že igral v mlajših kategorijah. Vedno mi je šlo dobro. Na tekmah je sicer malo drugače kot v preteklosti, saj kakšno frustracijo težje spravim iz sebe, ker sem ostal brez možnosti, da bi zares udaril po žogi (smeh). Imam odlične soigralce, ki to nadomestijo, zaradi njih pa se lahko skoncentriram le na svoje naloge.

ŠS:
Alan se je na mestu libera znašel zelo dobro. Kot je sam povedal, si je sam zelo želel igrati na tem položaju, a prej za to ni bilo možnosti, saj jaz nisem mogel igrati v napadu. (smeh) Zdaj je res dokazal, da je to položaj, ki mu je pisan na kožo. Če bo tako nadaljeval, ga vsekakor čaka zelo lepa prihodnost.

Z odličnimi predstavami ste v tej sezoni velikokrat opozorili nase. Ogromno je bilo atraktivnih posredovanj, nekateri posnetki so prava uspešnica na družabnih omrežjih in so se razširili tudi izven meja Slovenije. Kakšen je občutek, ko uspe nekaj neverjetnega?

AK:
Res je. Na vsake toliko uspe kakšna neverjetna poteza. To je res noro, saj vse skupaj še dodatno dvigne ekipo in ji da dodatnega zagona. Pri teh potezah se pozna tudi raznovrstnost, saj na treningih velikokrat odigramo kakšno partijo nogometa, vidi pa se tudi, da smo otroci z ulice. Tudi zato ni težave žoge reševati z roko, nogo, glavo in tudi komolcem. Važno je le, da se žoga dvigne. Zares lepo pa je, da se te poteze nato tudi razširiji po medijih.

Je bilo na zadnji tekmi prisotne tudi kaj dodatne motivacije, ker je bil med gledalci tudi selektor nogometne reprezentance Matjaž Kek?

AK:
V bistvu do konca tekme nisem vedel, da je gospod Kek na tribunah. Šele po obračunu mi je vaš novinarski kolega Miha Dajčman pokazal slike in posnetek. Pred tem sem mislil, da gre za šalo. Če bi vedel, da je bil selektor med gledalci, bi se takoj po obrambi obrnil k njemu in mu signaliziral, da čakam na vpoklic v reprezentanco (smeh).

Vzdušje v Dvorani Tabor je iz kroga v krog boljše. Vse skupaj spominja tudi na mariborska zlata odbojkarska leta. Vaš trener jih je doživljal tudi v vlogi igralca in lahko poda primerjavo, kako pa vse skupaj sprejemate igralci nove generacije?

SŠ:
V preteklosti, pred dobrimi 15 leti in tudi prej v jugoslovanski ligi, je bila dvorana vedno polna. Maribor je vedno bil odbojkarsko mesto. Zadnjih sedem, osem let, kolikor smo gradili to zgodbo, smo verjeli v to, da lahko z dobrimi rezultati, dobro atmosfero in z domačimi fanti napolnimo dvorano Tabor. Še vedno se najde nekaj prostih mest, a številka nad tisoč je za slovenske razmere odlična. Ta asmofera je fante nosila iz tekme v tekmo. Čuti se, da se v mestu ljudje pogovarjajo o odbojki. Tega dolgo ni bilo. Prav takšne stvari nam dajejo še dodatnega zagona, da klub dvignemo še stopničko višje. Fantom pa je trenutno glavni cilj, da igrajo dobro in da navdušujejo gledalce, ki se nato rade volje vračajo na naše tekme.

AK:
Nam je vse to izjemno. Mislim, da lahko v imenu celotne ekipe povem, da v takšnih razmerah še nismo igrali (zadnja tekma s Calcitom). To je nekaj neverjetnega. Že pred tekmo je bilo na tribunah toliko gledalcev, kot jih je bilo v preteklosti na tekmi, nato pa na tekmi toliko, kot pred nekaj leti v celotni sezoni. V takem vzdušju je neverjetno igrati in upam, da se bo to nadaljevalo.

OK Maribor

Ravno pred našim druženjem so v klubu poskrbeli za mirnost pred prihajajočo sezono. Maribor bo kot kaže zadržal jedro ekipe, kar lahko veseli tako trenerja kot navijače. Že pred zaključkom letošnje sezone so v klubu podaljšali pogodbe z Urošem Planinšičem, Alanom Košenino, Filipom Uremovičem in Janom Mulcem. Pogodbene obveznosti še imajo Žiga Donik, Jernej Detela in Vid Koblar, tudi z ostalimi igralci pa bodo kmalu stekli pogovori o podaljšanju sodelovanja.

Alan, vi torej ostajate v domačem klubu, zato nam lahko razkrijete, kakšni so občutki, ko igralec odlično nastopa v “svojih barvah”?

AK:
Super je. Vsi fantje smo domači. Z večino se poznamo že od mlajših kategorij. S Filipom (Uremovič) in Žigo (Donik) igram že od začetka, z Rokijem (Možič) in Hafijem (Urban Hafner) pa smo v bistvu skupaj že od rojstva, saj smo v Selnici ob Dravi z Rokovim očetom skakali okrog po pesku (smeh). Ne vem, če je lahko kaj lepšega, kot takšno zgodbo ustvarjati s samimi prijatelji.

Igralci v vseh intervjujih govorite, da ni pomembno, kdo doseže točko, in da je na koncu važen le rezultat. To je za tako mlado ekipo izredno zrelo razmišljanje, na katerega bi zagotovo bil ponosen vsak trener. Kaj je glavni razlog za to?

AK:
Trener vedno poskrbi, da smo prizemljeni. Glede na našo starost je res zanimivo, da smo tako zreli. Prav to je lahko razlog, da pridemo res daleč.

Slovenija je letos med gostiteljicami evropskega prvenstva, kjer bo nastopila z novim selektorjem. Bi se lahko na seznamu znašlo tudi kakšno ime iz Maribora?

SŠ:
Vsekakor. Fantje imajo svoje cilje, da ob klubskih uspehih napredujejo do tiste zadnje stopničke. To mora biti reprezentanca. Prepričan sem, da se bo do domačega turnirja na spisku pojavilo kakšno dodatno ime in upam, da bo med njimi čim več Mariborčanov. Zavedati se moramo, da sta ACH in Calcit sestavlljena predvsem iz tujcev, mi pa smo trenutno druga ekipa tega prvenstva. Tudi zato si bo kakšen igralec prislužil vpoklic. Upamo, da jih bo čim več.

Aleš Oblak

Kako ste v zadnjih letih pospremili vzpon slovenske odbojkarske reprezentance?

SŠ:
Dobro. To je glavna zgodba. Če ni dobre reprezentance, tudi klubi hirajo. Ogledalo slovenske odbojke je reprezentanca. Država, ki ima dobro reprezentanco, ima tudi boljšo ligo in medijsko bolj izpostavljene igralce. Brez takšnih uspehov ne gre.

AK:
O finalu Slovenije na evropskem prvenstvu (leta 2015) imam zelo zanimivo zgodbo. Na dan, ko se je Slovenija uvrstila v finale, smo igrali tekmo v Murski Soboti. Med ogrevanjem smo vsi gledali rezultate. Ko so se naši uvrstili v finale, smo bili okrog enajste ure zvečer na poti domov, s prijateljem pa sva se ob enih zjutraj s kombijem podala v Bolgarijo. Bila sva tam, bilo je noro in upam, da bom kdaj del takšne zgodbe tudi kot igralec.

Za konec pa še napoved za evropsko prvenstvo?

SŠ:
Po pogovorih z zvezo in napovedih novega selektorja je cilj vsekakor osvojitev medalje.

AK:
Sam težko ocenjujem situacijo, ker ostalih reprezentanc ne poznam tako dobro, a ob igranju doma, medalja mora biti realen cilj.